Branik leži v Vipavski dolini, v dolini hudourniške reke Branice, pritoka reke Vipave, na obrobju planote Komenskega Krasa. Krajevno skupnost Branik, ki je ena večjih v Mestni občini Nova Gorica, sestavljajo naselja Branik, Preserje, Spodnja Branica, Steske in Pedrovo. V Krajevni skupnosti Branik živi 1600 prebivalcev. Imamo osnovno šolo, otroški vrtec, krajevni urad, zdravstveno in zobozdravstveno ambulanto, pošto, banko, trgovine – torej vse storitve in dejavnosti, ki jih kraj potrebuje. V Braniku je tudi sedež župnije. Čeprav je večina aktivnega prebivalstva zaposlenega izven kmetijstva, je Branik pomemben in poznan prav na tem področju, in sicer po dobrih in uspešnih vinogradnikih, sadjarjih in vinarjih. V krajevni skupnosti je ustanovljenih več kot 120 obratovalnic samostojnih podjetnikov in gospodarskih družb z najrazličnejšimi vrstami in obsegom dejavnosti. Lesna industrija je v preteklosti zaposlovala veliko domačinov.

V prostovoljnih in ljubiteljskih dejavnostih deluje veliko krajanov, in sicer v okviru Kulturnega društva, Društva upokojencev, Društva izgnancev, Turističnega društva in Lovske družine. Bogato in dolgo tradicijo in zgodovino ima ljubiteljsko kulturno delovanje. V okviru Kulturno prosvetnega društva Franc Zgonik Branik so združeni pevski zbori in dramska skupina in plesna skupina. Društvo deluje že od leta 1952, pred tem pa so se amaterski kulturni ustvarjalci združevali v različnih drugih društvih in skupinah.  Ljubiteljsko kulturno delo krajanov je živo in bogato že od obdobja čitalnic, ko je bila leta 1867 ustanovljena Rihemberška čitalnica.

Braničani smo ponosni na bogato zgodovino kraja. Rihemberški grad s svojim značilnim srednjeveškim stolpom je dominanten ostanek in pomnik obdobja zgodnjega fevdalizma. Od 13. do 14. stoletja so bili lastniki gradu fevdalni gospodje Rihemberški. Po njih je grad in vas pod njim dobila ime in ga ohranila do preimenovanja v Branik leta 1951. Leta 1646 so dobili grad v last grofje Lantieri in ga ohranili do konca druge svetovne vojne. Rihemberk je bil v letih protestantizma, poleg Gorice, eden najmočnejših centrov nove vere na tem območju. Vplivne in močne protestantske družine in posamezniki se v Rihemberku omenjajo v letih od 1560 do 1595. V času tolminskega punta se je tudi v Rihemberku razplamtel močan kmečki upor (1713). V obdobju po letu 1848 je Rihemberk zajelo narodno prebujenje. V tem času je pomembna ustanovitev čitalnice ter bivanje Simona Gregorčiča v Rihemberku, ki je kraju posvetil pesem Slovo od Rihemberka.

Prva svetovna vojna je z bližino soške fronte kruto posegla v življenje krajanov, ki so bili izseljeni v različna begunska taborišča takratne Avstro-Ogrske monarhije. Obdobje italijanske okupacije in prihod fašizma sta zatrla svobodno izražanje nacionalne pripadnosti, pojav gospodarske krize je bil še dodatni razlog za množično izseljevanje Rihemberčanov (1927 do 1935) in sicer največ v Argentino in takratno Jugoslavijo. Kot odgovor na fašistično nacionalno zatiranje se je v Rihemberku formirala močna organizacija TIGR, v katero je bilo v letih od 1926 do 1934 vključenih 25 mladih mož.

Med drugo svetovno vojno je doživel naš kraj obdobje najbolj krutih in tragičnih dogodkov.  15. februarja 1944 je bila vas požgana, prebivalci pa odpeljani v nemška taborišča. Tega dne je bilo požganih 225 stanovanjskih hiš z gospodarskimi poslopji. V nemška taborišča je bilo odpeljanih 529 prebivalcev, med temi je bilo 250 žensk in 169 otrok. V vseh štirih letih trajanja druge svetovne vojne je bilo iz Rihemberka interniranih skupno 692 prebivalcev. V internaciji je umrlo 47 Rihemberčanov. Vključevanje v narodnoosvobodilni boj se je razmahnilo zlasti po kapitulaciji Italije septembra 1943. Rihemberčani so v velikem številu  sodelovali na Goriški fronti. V partizanskih enotah se je borilo 223 naših krajanov, 44 bork in borcev je v tem boju izgubilo življenje.

Po končani vojni so se interniranci, izgnanci, borci, vojni ujetniki in drugi vrnili v požgano, uničeno in zapuščeno vas iz vseh koncev sveta. Z močno voljo in trdim delom so začeli z obnovo in izgradnjo vasi in s ponosom lahko rečemo, da se njihova volja in optimizem ohranjata in poznata tudi v današnjem življenju kraja.