Župnija

XX. Svetovni dan bolnikov

Geslo letošnjega svetovnega dneva bolnikov, ki ga bomo obhajali na god Lurške Matere Božje, 11. februarja,  je »Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila« (Lk 17, 19).  To so Jezusove  besede gobavcu, ki se mu je edini od desetih ozdravljenih,  prišel  zahvalit.  To geslo je izbral papež Benedikt XVI. Z njim je v poslanici bolnikom najprej pokazal na pomen vere tistih, ki se, obteženi s trpljenjem in boleznijo, približajo Gospodu. Nadalje  je v  poslanici predstavil vsakega od zakramentov ozdravljenja (to sta zakrament  pokore  in sprave ter zakrament  bolniškega  maziljenja, ki imata svojo naravno dopolnitev v svetem obhajilu) ter nakazal kako je Bog po učinkih zakramentov blizu bolnim in trpečim.  Papež vabi sorodnike, prijatelje in druge, da omogočijo bolnim srečanje z Gospodom v zakramentih.  Napačen strah in miselnost, da so zakramenti v starosti in pri bolnikih, posebno v bolnišnici, »za konec« in napovedujejo smrt, naj že vendar izgine iz naše miselnosti.  V 27 slovenskih bolnišnicah so skoraj že povsod kapele in bolnike, svojce in zdravstvene delavce spremljajo duhovniki in njihovi sodelavci za obhajanjem zakramentov.  To pomaga pri sprejemanju bolezni in blagodejno vpliva na zdravljenje.  – Svetovni dan bolnikov nas vsako leto na svoj način spodbuja k večanju občutljivosti za bolne in trpeče v naši družbi, po naseljih, v bolnišnicah in v neposredni soseščini. Večanje resnične humanosti je jamstvo, da bo človeška družba preživela z medsebojno povezanostjo in solidarnostjo. Te dni je gotovo priložnost za vse ljudi dobre volje, da  izkažemo  pozornost bolnikom.  Še posebej velja to za  nas kristjane.
 

Svetopisemska nedelja

V bistvu  je vsaka nedelja svetopisemska nedelja.  Pri  sveti  maši,  ki ima  osrednje mesto v krščanskem  obhajanju  Gospodovega dne,  se namreč  najprej srečujemo in duhovno hranimo pri mizi Božje Besede.  Nedelja svetega pisma, ki jo že vrsto let obhajamo zadnjo nedeljo v januarju, ima namen nas osveščati in spodbujati,  da bi se bolj zavedali pomena Svetega pisma,  ga bolj spoznavali, ljubili in upoštevali.  Gre za Božjo besedo v človeški besedi. Sveto pismo je hkrati človeška in Božja beseda.  Ni nastalo za mizo, kot navadno nastajajo knjige, temveč je nastajalo v dolgem časovnem obdobju, od 9. stoletja pred Kristusom do približno leta 120 po Kristusu.   Je zbirka 72 knjig (spisov), ki so razdeljene v Staro (45 knjg) in Novo (27 knjig) zavezo.  Je  prava »knjižnica«. Zato tej  knjigi nekateri rečejo tudi »knjiga vseh knjig«. Je najpomembnejša in najbolj razširjena knjiga na svetu.  Prevedena je v več kot 2100 jezikov.  Čeprav je stara po nastanku je vedno nova s svojim bogatim sporočilom. Preživelo je stoletja. Ne samo na predalih knjižnic, v zakristijah, samostanih ali v  antikvariatih, ampak tudi v konkretnem življenju mož in žena. V srečnih in nesrečnih zgodovinskih okoliščinah je Sveto pismo hranilo vero Judov (Stara zaveza) in kristjanov (Stara in Nova zaveza). Vlivalo je pogum, vabilo k odprtosti, odpiralo pot do drugih in do Boga in dajalo smisel človeški   avanturi.  Prav vera, da je Bog z nami in da je zvest svojim obljubam, pomaga v težkih urah skupne in osebne zgodovine. Ta vera je  vir nezlomljive moči in vzdržnosti.    Vsaka doba je po svoje brala in razumevala Sveto pismo.  Sveto pismo je kot luč.  Skozi različne dobe ostaja svetlobni vir isti, toda osvetljeno polje se spreminja. Močna svetilka, postavljena na mizo ali v kako katedralo, nima enakega učinka. Kako more Sveto pismo danes razsvetljevati – ne razreševati, to je stvar ljudi – težka vprašanja, ki se pojavljajo pred človeštvom: npr. globalizacija, pravična delitev dobrin, ohranjanje življenja in planeta,  odstranitev  diktatur in porajajočega  se  suženjstva ?  Življenje je vsako jutro novo. Če živimo kot ljudje,  bo tudi  branje in razumevanje Svetega pisma vsako jutro novo.  Sveto pismo je živo, ker ga uporabljajo živa bitja.  Živo pa je tudi zato, ker Božji Duh,  ki je navdihoval  njegove  pisce, deluje tudi v današnjem svetu.  

Molitvena osmina za edinost kristjanov

Vsako leto od 18. do 25. januarja večina krščanskih Cerkva obhaja molitveno osmino za edinost kristjanov oziroma ekumenski teden. »Na ekumenski poti k edinosti gre prvenstvo skupni molitvi. Če se bodo kristjani znali kljub svojim delitvam vedno bolj zedinjati v skupni molitvi okoli Kristusa, bo rastla njihova zavest o tem, kako je omejeno tisto, kar ločuje, v primeri s tem, kar jih združuje. Če se bodo vedno pogosteje in vztrajneje srečevali pred Kristusom v molitvi, bodo iz tega črpali pogum za spoprijem z vso bolečo in človeško resničnostjo ločitev« (Janez Pavel II., Okrožnica Da bi bili eno, št.22). Te besede pokojnega papeža nas spodbujajo, da se v dneh molitvene  osmine vnovič  z veseljem zbiramo  okoli  Kristusa  in se  pridružujemo  njegovi  molitvi  za  edinost.  Geslo letošnje molitvene osmine in bogoslužnih srečevanje je iz  pisma apostola Pavla Korinčanom (1Kor 15, 51 – 58): 
»VSI BOMO  SPREMENJENI  V  MOČI  ZMAGE NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA«.

MOLITEV ZA EDINOST:
Gospod Jezus, na večer, preden si umrl za nas, si  molil, da bi bili vsi Tvoji učenci popolnoma eno, kakor Ti v Očetu in Oče v Tebi. Daj, da bomo živo začutili,kako velika nezvestoba do Tebe je naša razdeljenost.  Daj nam iskrenosti,  da  bomo  priznali  in obžalovali ravnodušnost, nezaupanje in medsebojno nenaklonjenost, ki  se morda  skriva v nas. Daj nam poguma, da bomo vse to izkoreninili. Nakloni nam, da se vsi zedinimo v tebi, da bi se iz naših src in ustnic neprestano dvigala Tvoja molitev za edinost kristjanov, kakršno Ti hočeš. V Tebi, ki si popolna Ljubezen, naj najdemo Pot, ki vodi do edinosti v poslušnosti Tvoji  Ljubezni in Resnici. Amen.
 

Cerkveno ali bogoslužno leto

Bogoslužno ali cerkveno leto je slovesno spominjanje in ponavzočevanje Božjega odrešenja v Jezusu Kristusu v času enega leta. V tem času nam bogoslužje razgrne celotno Kristusovo skrivnost od učlovečenja in rojstva preko smrti in vstajenja do vnebohoda, binkoštnega praznika in pričakovanja blaženega upanja  in Gospodovega prihoda.  Tako v bogoslužnem letu pridemo v stik z glavnimi dogodki iz Jezusovega življenja in dela, oziroma se ti dogodki pri bogoslužnem obhajanju ponavzočujejo. To pomeni, da so cerkveni prazniki  ne samo spomin na določene dogodke, ampak se na vsak praznik nek dogodek na skrivnosten način obnovi. Na ta način smo tudi mi navzoči pri Jezusovem rojstvu, njegovem trpljenju, smrti in vstajenju.  Vsak praznik je trenutek, ko nas Bog vabi, da se odločimo zanj.  Ponuja nam svojo roko, s katero nas želi pritegniti k sebi in naše življenje prežeti s svojo modrostjo ter ga napolniti z veseljem in mirom. Od nas je odvisno ali njegovo roko sprejmemo ali ne.     - Cerkveno leto se začne z adventnim časom v katerem so štiri adventne nedelje.  Z božičem 25. decembra preidemo v božični čas, ki traja do nedelje Jezusovega krsta. Sledi nekaj nedelj in tednov med letom. Močna bogoslužna časa sta postni čas (40 dni) z velikonočnim časom (50 dni) do binkošti. Potem je spet čas med letom,  ki skupaj obsega 34 nedelj in tednov.  V tem času ne obhajamo posebej kakšnega vidika Kristusovega odrešenjskega dela, pač pa se po koledarju zvrstijo svetniki, pa tudi Jezusovi in Marijinimi prazniki in godovi,  ki niso vezani na velikonočni ali božični praznični krog. V tem času je glavni poudarek na nedeljah.  Barva bogoslužnih oblačil je zelena. To je barva pomladi, novega življenja in upanja, da v nas zorijo sadovi odrešenja.