Nevin Birsa

Birsa Nevin, pesnik, r. 25. avg. 1947 v Braniku (Rihemberk). Oče Gabrijel, ključavničar, mati Egidija Kodrič. Osn. š. v domači vasi in v Šempetru pri Gorici, gimn. v Novi Gorici, zdaj študira v Lj. na Pedagoški akademiji (skupina slov.-knjiž.). Prva objavljena pesem Kiosk je izšla v Sreč 1967, nato so sledile objave pesmi v brošuri Ob stoletnici rihemberške čitalnice, 1968, v Sodobnosti 1968, Dialogih 1969, Kapljah 1969, NRazgl 1969, M(Trst) 1969, Prostoru in času 1971. Prva pesniška zbirka Elektronke v očeh je izšla pri ČZP Soča v Novi Gorici 1970, druga, Stekleni vihar pri Lipi v Kopru, 1973. Tretjo z nasolovom Rihemberk je izdali v samozaložbi (Nova Gorica 1974), četrto Jelen cvete med debli mu je izdala Mladinska knjiga (1975); zbirka je izrazito ljubezenske narave. Njegove pesmi so tudi večkrat brali na lj. RTV.

Birsa je bil pesnik modernistične smeri z motivi o smislu življenja, vlogi pesništva in dogajanju v naravi. Njegovo bogato pesniško ustvarjanje se izraža v nadrealistični tehniki s snovmi, ki so zajete iz pesnikove privezanosti na rojstni kraj, iz njegovih ljubezenskih doživetij in iz preoblikovanja sanjskih podob. V pesmih se pojavljajo tudi izvirni motivi vesolja in sodobnega sveta, ki ga obvladuje tehnika. Do sedaj je bilo izdanih štirinajst njegovih zbirk.

 

Simon Gregorčič

Simon Gregorčiče se je rodil na Vrsnem 15. oktobra 1844. Ko je dopolnil sedem let (1851) je začel hoditi v enorazrednico na Libušnjem. Tedaj sta jo vodila vikar Janez Ev. Červ in kaplan Janez Bevk. Gregorčiča je najprej poučeval J. Bevk, naslednje leto pa Anton Gregorčič, očetov sorodnik. Na njegovo pobudo je Gregorčič prišel na goriško normalko jeseni 1852 in do leta 1855 opravil tri razrede. Gimnazijo je potem obiskoval v letih 1855 – 1864. V tretjem razredu gimnazije je bil sprejet v malo semenišče, v sedmem pa v veliko semenišče. Po prvih težavah v srednji šoli je postal odličnjak.

Močan občutek odgovornosti do domačih, predvsem do matere, ki je želela duhovnika v družini se je odločil za bogoslužje. Novo mašo je pel v svoji domači cerkvi na Libušnjah 27. oktobra 1867. Septembra 1868 je dobil prvo službo kaplana v Kobaridu. To je bil tudi čas resnega pesniškega ustvarjanja. Vzor mu je bil Stritar. 1870 je Gregorčič v Stritarjev Zvon poslal prve tri pesmi: Siroti, Kje sem bil? in Njega ni!.

S prijateljem Gruntarjem sta leta 1871 ustanovila v Kobaridu čitalnico. Notranji mir mu je skalila Dragojila Milek, izobražena učiteljica, ki je prišla v Kobarid leto kasneje. Gregorčiču je odkrivala svet, ki ga dotlej ni poznal.

Leta 1873 je bil premeščen v Rihemberk (danes Branik). Njegovo šibko zdravje se je krhalo ob težkem in napornem delu, duševni mir mu je najedalo nesoglasje z duhovnikom Brezavščkom, njegovim predstojnikom. Med osemletnim bivanjem v Braniku so nastale najpomembnejše Gregorčičeve pesmi. Tudi pesmi, ki predstavljata vrh pesnikovega ustvarjanja, Soči in Človeka nikar.

Leta 1881 je nastopil začasni pokoj. Leta 1882 je pripravil prvo zbirko, Poezije. Preko prijateljev in znancev je bila zbirka 1800 izvodov v pol leta razprodana. Prve kritike so bile pohvalne, sledila pa je kritika dr. Antona Mahniča. Gregorčič je zagrizeno branil svoje pesmi.

Tik pred izidom Poezij je odšel na Gradišče nad Prvačino za vikarja in to službo opravljal do leta 1887. Tu je ustanovil bralno društvo, vodil pevski zbor, kupil je posestvo in se lotil kmetovanja. 1888 je izšel drugi zvezek Poezij. Pesniška zbirka je vzbudila manj navdušenja, pa tudi manj zavračanja.

Zadnja leta onemoglega pesnika so zaznamovali pogosti nesporazumi in zamere. Smrt mu je vzela številne prijatelje, pa tudi bolezen se je čedalje pogosteje oglašala. Izgubil je stike s svetom in se razočaran umaknil v gradiško samoto. V ustvarjalni nesposobnosti se je zatekel k svetopisemski poeziji, k Jobu, ki ga je prevajal skoraj do svoje smrti.

Da bi si uredil pokojnino je v letih 1897 – 1899 znova prevzel gradiški vikariat. V svojem zadnjem ustvarjalnem vzponu po bolezni 1901 je v kratkem času napisal Predsmrtnice in Posmrtnice. Pesmi je navdihnil občutek bližine smrti, odsev prestanega trpljenja, spomini na za vedno izgubljeno ljubezen. Pesmi so izšle 1902 v tretjem zvezku Poezij.

Leta 1903 je prodal posestvo in se preselil v Gorico. Njegova smrt 24. novembra 1906 je pretresla Goriško. Časopisi so pripravili posebne izdaje. Množice ljudi pa so romale v Gorico, da bi se še zadnjič poslovili od pesnika. 26. novembra 1906 je bil pokopan pri cerkvici sv. Lovrenca pod Libušnjem.
Leta 1908 je po pesnikovi smrti izšel še IV. zvezek Poezij. Uredil ga je Fran Ksaver Meško in v njem napisal tudi uvodno besedo.

 

 

 

 

Back to top
Preskoči na orodno vrstico